4.7.10 Takse
Kristinka Vuković Sonja Kermat Urška Juršev
Definicija
Taksa je oblika zbiranja prihodkov države, ki sega daleč v zgodovino. Takse so poznali že v sužnjelastniških časih (v Rimu in Atenah), ter kasneje v fevdalnih državah. Takse so se najprej pojavile kot sodne takse, takse za vstop v svetišča, kamor so se prinašali darovi za bogove, takse za uporabo vode …
Skozi zgodovino se je pojavljajo veliko različnih vrst taks za raznovrstne namene. Tako kot drugi finančni inštrumenti ima danes pojem taksa zelo širok pomen in nima splošno veljavne vsebine. Obstaja več različnih definicij taks. Ne glede na to za kakšno vrsto taks gre, pa imajo takse naslednje značilnosti:
-
- takse niso cene, ker njihovo višino ne regulira tržišče, ampak organ oblasti, ki takso določi s pravnim aktom (zakonom, predpisom, uredbo),
-
- takse so delno nadomestilo za stroške javnih storitev, ki jih je naročil koristnik storitve prostovoljno,
-
- takse so državni prihodki, ki predstavljajo denarno nadomestilo za storitve, ki jih državni organi nudijo fizičnim in pravnim osebam.
Takse so denarni prihodki države. Ena bistvenih značilnosti taks je, da obveznost plačila takse ni omejena le na državljane države, ki takšno obveznost predpisuje, ampak pri taksah velja teritorialno načelo. Prihodki od taks služijo financiranju javnih potreb in so deklarativni prihodki države. Obvezniki plačila taks so fizične in pravne osebe. Vendar pa se takse v nekaterih svojih značilnostih bistveno razlikujejo od davkov. Takse so namreč po definiciji nadomestilo za storitev, ki jo država nudi obvezniku plačila takse. Taksa je prihodek države, ki jo fizične in pravne osebe plačajo prostovoljno, vendar je ta prostovoljnost precej relativna: če hoče na primer državljan registrirati vozilo, mora plačati takso, z neregistriranim vozilom se ne sme voziti; vendar pa je takso potrebno plačati šele, ko državljan poda vlogo za registracijo vozila.
Element prisile pri plačilu takse se izraža v tem:
